V misli si mi prišel

ko sem spala v sanjah

ko sem razgrnila blazino

in pogleda v svetlobo

sem te videla še bolje

hodim po drevoredu

z očmi se premikam

od enega do drugega drevesa

iz okna mi pihlja hladen veter

in vem, vem da si globoko,

kakor sem te zasadila

tam koder diham in mislim,

ne kričim, ker krik ne slišiš,

a če bi, bi bil tu

in jaz ne bi gledala črno

in drevored na pogled

ne bi stal tako žalostno

kot negibno postrojeni vojaki

v ravni vrsti, ki čakajo

in tiho gledajo mimoidoče.

Ne tarnam na glas,

požiram silnice žalosti,

ki se mi zatikajo v grlu

in čakam, čakam

kot potnik na slepi postaji

koder nikogar ni

in samujem kot ptič,

ki se je izgubil

in ima malo možnosti

za preživetje med tujci.

Zvija me v duši

in srce je tiho od samote.

Ni krika, ker me ne slišiš

in ne vidiš.

Kričim globoko v sebi.

Glas, ki je tiho.

Samota me samuje,

snubi za večnost

in umirajo sanje.

IŽ-lev