ovo je sasvim dovoljno
za moje prebrojane godine
da nikad više ne ustanem
iz dosuđenog mi mrtvila
tvoje ruke su me na tren oživjele
i odškrinule vrata prema suncu
tek kao privid nečega
za što smo oboje znali kako nije dovoljno
da premostimo bolje namjere
dvije samoće se ne dodiruju
na isturenim bedemima navika
gdje je nespremnost mijene
unaprijed utvrđena
i ne može se rasvijetliti noć
prije prirodnog svitanja
niti zvuk dvostrukog sna
može promijeniti naviku
spavanja na širokom krevetu
godinama pripremanom za jedno
probali smo i stali
zapravo ostali gdje smo i bili
shvaćajući kako ne postoji način
promjena na dnevnom svjetlu
onima kojima je mrak bio i ostao
posestrima svakog nadolazećeg dana
Retko čista pesma, a da je pesma.
pozdrav
hvala Vam Mikailo, lp Danja
Bivanjska pesem, ki z grenkobo spoznanja o tem, da se svetlobe ne da prisiliti, da bi obstajala z nekom, ki je navajen temačnosti, seže globoko v razrez različnih dvojin ... čestitke,
Ana
hvala Ana, na prelijepom komentaru i podcrtanki
lp Danja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Danja Đokić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!