Sledim tvojim stopinjam po

mivki. Stopam vanje in s svojimi

stopali zakrivam tvoje sledi.

Zakaj to počnem, ne vem.

Morda jih skrivam, morda jih

imam le zase in si te lastim,

čeprav si odšla. Morda pa to

počnem, da bi doživljal tisto, kar

si doživljala sama; hodim in

morda uporabljam prav takšne

korake in druge telesne gibe.

Vonjam zrak z morja, ki je

verjetno polnil tudi tvoja pljuča,

ko si tekla mimo v nežnem vetru

in poslušala ubrano melodijo

ptic, ujeto v ritmu valov.

Morda te najdem, ljubezen iz

kletke, morda te spoznam, sreča

obtežena z obljubami. Morda te

objamem, srce neštetih kapelj

zvestobe, dotik dlani v temi in

solza ledu na žgočem soncu.

Morda te utrnem in spoznam, te

dohitim, te doživim, preden

podležem na tej obali sanj

mnogih izdihanih duš. Preden

odneham na begu pred seboj,

nekom, ki prihaja v pristan, kjer

te tvoje sledi izginjajo ...

Gregor Rozman