najina pesem diši po mrtvih vrtnicah
spominja me na razkošje mrliških vežic
na raketni pogon hrastovih krst
ki enakomerno pospešeno brzijo proti soncu

o sebi zapišem: staro deblo sem ki lušči misli

neizrečene se besede dvigajo na prosojnih krilih
med oblake ki poljubljajo mojo plutovinasto kožo

poglej: parim se s prestolom kralja dade
z obiskovalci iz tujih svetov se poljubljam
reci: kako majhno je to vesolje!
joči: za otroško pest ga je!

nemirne se golobice zaletavajo v moja usta
v razbitih šipah oken odsevajo male smrti

utrujeno srce se zate razpre
kot klapavica kuhana
na pari

brezno