No, pa dajmo; bodimo sodobni,
zapišimo že enkrat eno moderno pesem.
Tako, ameriško. Dnevniško.
Tako, ki se te oprime, kot klop, ko jo prebereš.
Tako, ki te pika kot klošarja stenica ali uš.
No, pa dajmo:
Vstal sem …
Jebenti, sedaj pa ne vem, a sem vstal najprej z levo nogo ali z desno …
Utimater, kaj pa sedaj? Zagatno je namreč to,
da kadar vstanem najprej z levo nogo,
si pristavim na plapolajoč ogenj plinskega štedilnika vodo za kavo,
a kadar vstanem z desno, pristavim vodo za čaj.
Ti dve pijači sta namreč nadvse razpoloženjski.
Kaj pa danes? Naj skuham oboje?
Benti, že v mirujočem startu sem si zjebal dan.
Hudiča, pa še sanje so se mi razblinile
skozi špranje rolet tja nekam v Bistrc.
Sicer pa … Kdo pa še piše o sanjah.
Samo čudaki in klateži. Da,
zahtevno je pisanje moderne poezije.
Obstaja kar dolg seznam besed,
ki ne sodijo vanjo. Sanje so zagotovo med njimi.
In duša, transcendentalno, gorjupost, radost in podobne.
Tudi ljubezen je nadvse sumljiva.
In polovično vikanje, v započetku tegale, tudi ni ravno primerno.
Hmmm.
Zunaj so medtem ptiči povsem ponoreli.
Preglašajo ušes vajeno gromenje avtomobilov,
hrumot človeškega prebujanja,
grgotanje prebavnega trakta stanovanjskega bloka.
Še dobro, da me niso motili med vstajanjem,
že brez njih sem v dovoljšni zagati.
Hm. Najbrž tudi ptiči ne sodijo v moderno poezijo …
Jebenti, le o čem naj zdaj pišem?
Najbolje …
Najbolje, da ne zapišem nič.

Nič, pa jutri …

Tomaž Mahkovic