glas ki združuje
Odlagam sanje v moker čevelj
v posodo ki ustreza zrklu
tako tihim besedam dajem svoj dom
da utrne se na tisoče pogrešanih zvezd
njihov pomežik zdaj združuje odtujeno
skozi odprta vrata svoje vesti, bolečine,
pretrgam negativni tok
vstopim v kraj
kjer je naseljena dobrota
kjer se pršijo vonjave poletja
kjer v posodi nasajene so rože
in iz obuvala je izlita vsa voda.
prenovljena pesem tkanina noči
skoraj čisto nova no nekakšen miks varianta
lp, M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 24. 03. 2017 ob 21:46
- Prebrano 569 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 116.68
- Število ocen: 7