Svoboda je kot zrak

veter te nosi skozi melodijo piščali

skozi puščavo življenja in zeleno travo

čez zasnežene in samosvoje vrhove

in izgubljene spomine.

Pa vendar ničesar ne mine

ničesar te ne zaustavi

kot condorjev let nad tabo

hitiš skozi dialektiko koles

ovir ne poznaš in ne priznaš

vse kar stoji pred tabo je že za tabo.

Tvoja krila so neskončna

ničesar jih ne ukroti

ničesar jih ne zadrži.

vodijo te kot misel skozi dušo

univerzalno idejo in

kot neomajno gibalo misli

katera nikoli ne stoji in se ne zaustavi.

Trdo stojiš na tleh saj veš da moraš vedno naprej

s korakom kateri je brezmejen in neskončen

za tabo je odtis spomina

pred tabo pa sledi sanj

v katerih ničesar ne mine.

Tvoj glas seže v neizmerno dobravo

v kateri odmeva korak po korak

ki se spušča po globeli

vzpetin pomladi in poletja.

Tvoje korenine ne poznajo postanka

vedno iščejo nove smeri

jih mračna misel ne ukroti

ne sinja barvitost zvezd

ko skozi kopaste oblake

hitiš v neskončno obnebje.

Večne resnice ne priznaš.

Večne spremembe so tvoje gibalo

večno iskanje novih rešitev je tvoje gonilo

za tebe in vesoljni svet

kjer je črna luknja le pot v novi svet.

Felix