Noč je odšla, s seboj vzela še zadnjo zvezdo. Sonce je prebudilo svoje prve žarke in jih dalo vetru v naročje, da jih odpihne v dan. V izvidnico jih je poslalo kot svoje konjenike, ki so topili sneg in trosili roso. Po krošnjah se je obešala sveže rumena. Še dosti jo je, da obarva preostanek dneva. Konjeniki so jezdili po tratah, po livadah, prečili gore, se umivali v potokih, vrteli v tolmunih, dokler se niso ustavili na prostranem polju, da dajo jesti, vroči v lica, topli v dlani. Na obzorju so se ulegli na oblake, navlažili svoje ustnice, se osvežili s snegom, ki ga je še nekaj ostalo, da razmnoži naslednjo zimo. Dan se je staral, sonce je klicalo svoje konjenike, ki so že zamujali. Če zamudijo, jih pogoltne noč ter izpljune ob polni luni, pomočene v srebrno. Uspelo jim je, prav vsem, ko so se že zapirala vrata. Drugič pošlje druge, vsak pride na vrsto, vsak zaživi svoje življenje, točno ob pravem času, ne prej ne kasneje. Čas ne šteje svojih korakov kot rojstvo ne šteje svojih porodnih krčev.

salke