obrcal kakšnega pesnika (tudi pesnice niso izvzete)
v piščal, ali ga klofutal kot cucka do onemoglosti,

ko ga poslušam pri branju svojih mojstrovin (in z 'mojstrovin' 
mislim resno brez kakršne koli ironije, cinizma ali sarkazma).

Boli me patetika pietetno šepetajočega branja,
podobna pogrebnim govorom v spremljavi naricanj.

Vedno pozorno pogledam, če morebiti gospa Poezija
ne leži v z zlatom obrobljeni krsti na mrtvaškem odru pred njim,

kjer se bo vsak čas spremenila v prah, na katerega
Najvišji že nestrpno čaka, da ga posnifa

v svoje skromno zadovoljstvo, ob tem,
ko izreka novo povsem svežo mesobesedo.