Ko se nad grmi je podila

in kuštrala cvetoče veje,

jo čudna slutnja je zmotila,

ko je prišla do žive meje.

Za njo, tam, črna kepica,

vsa  kuštrava in hudo lačna,

je mijavkala in pihala

in sploh bila drugačna.

Njen rep je bil neznansko dolg

in brki prav navzgor zaviti,

a, njene očke so povedale,

da dolgo tam že mora biti.

Ubogo malo bitjece

si k prsim je privila

in v srčku svojem žalostnem

v hipu odločila.

Ta mali muc bo čisto moj

in jaz ga bom hranila,

kožušček mu krtačila,

ponoči tolažila.

VanjaT