Jasmina, svoja si ušesa skrila

ter svoje lepe si oči zaprla.

Ožgala si si mlade stene grla,

saj bruhaš ogenj brez opravičila.

Jasmina, ni na tebi, da si skala,

ki neutrudno morja bes ustavlja.

Če ga premagaš, vrne se, obnavlja.

Prestal bo le, če ti se boš predala.

Jasmina, ne gorijo naše hiše.

Ti nisi skala, ti si zgolj drobtina,

ki z mize majhen jo otrok pobriše.

Nekoč, ko poči ti tvoj zid, lupina,

se boš razjarjala vse manj, vse tiše,

dokler ne boš, kot si bila, Jasmina.

Peter Rangus