Sonet št. 22

Jasmina, svoja si ušesa skrila

ter svoje lepe si oči zaprla.

Ožgala si si mlade stene grla,

saj bruhaš ogenj brez opravičila.

 

Jasmina, ni na tebi, da si skala,

ki neutrudno morja bes ustavlja.

Če ga premagaš, vrne se, obnavlja.

Prestal bo le, če ti se boš predala.

 

Jasmina, ne gorijo naše hiše.

Ti nisi skala, ti si zgolj drobtina,

ki z mize majhen jo otrok pobriše.

 

Nekoč, ko poči ti tvoj zid, lupina,

se boš razjarjala vse manj, vse tiše,

dokler ne boš, kot si bila, Jasmina.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
18. 03. 2017 ob 09:22

Čestitke za še en izreden sonet.

Ko hočemo rešiti svet, včasih ne vidimo, da ni vse v naši moči ... Zlahka se poistovetim z Jasmino, ki bi včasih morala poslušati dobronameren, mehek nasvet ...

Popravila (prestavila) sem ti par vejic)

Lp, lidija

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
18. 03. 2017 ob 09:45

Ne vem zakaj, ampak včeraj sem se spomnil na spodnje cvetke:

Pa naj bo mladi gospodični na 1:30, ki je po besedah mojga kolega menda kr ured punca, ime Jasmina :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 17. 03. 2017 ob 21:16
  • Prebrano 521 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 269
  • Število ocen: 10

Zastavica