Prepir vedno nekje nizko zareže,
ti šment, udarnost napetega spusta doseže.
Kreganje, sedež blagega pogovora zasede,
sitna nadloga, ušesa v živčnost povede.
S klinom neprimernih besed postreže,
psihološko ranjen lik žaljenju podleže.

Zresnitev rezervo tišine usposobi;
nesmisel, če smo v mreži družbe grobi.
Ko visoki oboki plemenitosti zaklenejo sivino,
ključ začasno izgine v praznino
ničevosti zvezde preminule;
srečni smo, dokler repir ostrine
ponovno z napadom ne napolni cule.
Krasno počutje proč od sprave, probleme odrine.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim