Na meji
Vem, da ne pride.
Spačen od pomladi.
Medtem ko vem, vseeno čakam.
Zakopljem se med zložene ure
nad pastelno posteljo,
kjer me grejejo vroči obkladki,
obteženi z upanjem.
Na robu najdenega pestujem izgubljeno.
Svoj konec koncev.
Odplake nujnosti zlagam po abecednem redu,
po barvi in velikosti,
na vsa obvezna mesta.
Prirojen analitični nered me pušča v nemilosti.
Seštevam celo oblake,množim deljivo.
Tipam očitno,
vidno,
gola dejstva.
Tedaj začenjam razumeti.
Čipka mi prinaša srečo.
Bordo je nova rdeča.
Tvoja bela in odtenki moje ciklame.
Vse bolj razumem.
Črtne kode in numerologijo.
Trk naključij,
senco v okvirju.
Puzzle na zelenih zidovih.
Pesem se me je dotaknila, črtala bi le zadnji verz. Kaj meniš?
Lp, Ana
Zdravo Ana,
ja, lahko bi črtala zadnji verz, ker je v bistvu dodan na hitro(če bi razpletala bi nastala še kakšna pesem zraven:)) in se zato morda res ne vklopi v celo pesem.
Brišem...
hvala in lp,
Barbara
Najtežje je samemu sebi pojasnjevati neracionalno - pesem, v kateri se nas mnogo najde ... čestitke,
Ana
Ha, pa še res je :)
Hvala za črtico.Vesela.
Lp,
Barbara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lorellia
- 14. 03. 2017 ob 22:45
- Prebrano 658 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 160.3
- Število ocen: 8