Nekoč sem poleg njega sédel

ter pogledal ga v obraz

Nikdar poprej jaz nisem vedel,

da ima oči, kot jaz.

Rjave so ter v njih so pike

tope, kakor rjast meč.

Na belem platnu mnoge slike,

a ne svetijo se več.

V globini rjavega očesa

pa je tih, barvit odsev

pokazal sonce in nebesa,

raznih ptic vesel napev.

Zagledal bele sem vršace,

kondorja let osupljiv,

labode, škorce, vaške race,

psa, ki jih je gor podil.

Ko se sprehajam poleg Drave,

grem pod tisti črni most.

Pogledam ga v oči rjave

tam je sonce in radost.

Peter Rangus