Zakaj me sram je nežnih besedì,
zakaj mi ustna v molku pest drži,
zakaj ne morem izkričati besed,
ki iščoč razpok si grebejo poti v zavest...

Bojim se v sebi razupite golote,
mrtvo srce mi ne premore toplote.
Bojim se padca visoke ograde,
ostala razkrita bi sred´ žgoče puščave.

S slastjo vsrkavam vsak meden izrek,
ki bledeči duši vliva nov zagon,
da dvigne se, nadaljuje šibki tek,
omamljena od tolikih tegob...

Zato narahlo, skrij me v svoj mehki objem,
... ne pričakuj hvaležnih besedì.
Zadrhtelo in se zganilo bo morda srce,
ko se opojnemu dotiku prepusti...

Dana