
negiben
letiš skozi čas
omrtvičenega prostora
vstavljaš
mesto hotenja
v želji slutiš namen
uglasiš globino
na plitko noto površja
izginjaš v brezoblično zmes
zaustavljaš
pod nogami poti križišč
stkane iz enosmernih pogledov
izrisuješ misli
stapljaš prekinitev pogleda
ukrivljaš se v valovnih razdaljah
izdihneš vdih
v zraku zabrisana usoda
veter visi na tleči nitki kaosa
drevi je nebo
na plahem stiku sfer
položeno v oko vsemirja
Odlična pesem z bivanjsko tematiko, v bistvu recept zato, kako ostati na površju ... Všeč so mi simboli in nežni dotiki tam, kje bi lahko bili tudi potresi ...
Lidija, hvala!:)
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!