izčrpal sem soline njenega telesa
in se predal
zdaj votlo odmeva požirek sonca
pobeljeni kraki odnašajo križ
z vlažnega kipa
v beli sobi drsti mrk oblakov
in veter ždi negibno kot seme brez kruha
kdo sope kdo je rabelj
kdo siplje dež na počasne gozdove
kdo pokriva pobegle ljubimce
kdo umiva mojo mrtvo dlan
nad mestom prazen led
in gole stopinje
za vogalom strah
in vonj po tišini
v zelenem dovolj barve za nov pogreb
v meni jetnik in skleda izgubljenih poljubov
vse kar sem in kar sem bil
je z njo
nekaj kar nisem brede v tolmunu senc
slepo kot sestradan volk
kdo vrta v prezgodnje izlive
kdo joče kdo briše prikazni
kdo šteje minute besedam
kdo shranjuje moj drget
iz zemlje štrli skovik
nekje davno mrmra pohojen dan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!