Sva pred kavarno sedela.

Potihoma šalico si

na podstavku vrtela.

Z računa sem delal klobuk.

Pogledala si telefon

že desetič,

a ura se ni spremenila,

spet.

Sva pred kavarno sedela,

a nisva kadila.

Čakála sva dež,

ker naj, bojda, bi lil.

Govorila

že dolgo več nisi

in jaz nisem nič govoríl,

saj sva tiho čakala, da dež,

da se dež bo ulil.

Obnemele so Križanke stale.

Negibno oba sva se vanje zazrla.

Tam prvikrat videla sva

dva zaljubljenca, ki sta umrla.

Sedela sva ter sva čakala,

ampak na teraso

ni kapljica pala.

Prišla je meglá

in s fotelja si vstala

Več nisi čakala.

V ljubljanski siv dim

si neslišna odšla.

Zdaj jaz samcat sedim

na terasi poln muk.

V desni roki držim

iz računa zloženi klobuk.

Peter Rangus