V življenju se nauči popustiti edino ljubezni, pa boš dolgo živel brez bolezni. Naj svobodna postane, da od tebe odvihra kot pravkar shojeno žrebe. Naj najde pot iz tvoje glave, kot od rodne kobile v neskončne planjave. In če ta roža ni ljubezen zate, naj se ne vrne, kajti vse, kar ti je blizu kot koža, ko odide, najprej se obrne. Ne išči je, ne kliči je, naj te najde sama, sam pa bodi kavalir, da bo tvoja dama. Pravega vrta za rožo ljubezni pa nikoli ne odkriješ, četudi s solzami posaditev zaliješ. Njenih korenin žal ne opaziš, dokler se sam ne preobraziš. Preobraziš, da pozabiš; preobraziš, da ne zgrabiš. Da popustiš, da izpustiš ...

Gregor Rozman