So dnevi, ko me
do nerazumnega joka
spravlja nedolžno žgečkanje
cvetočih trav
in ko sem nestrpna
do zorenja grozdnega neba,
pa se mi zdi,
da me zemlja noče
pri domači mizi.

Zazidajo me megle.
Obmolknem. Otrpnem.
Moja nevedna smrt me sprašuje
kje, na katerem drevju,
na kateri veji gnezdijo
gluhonemi ptiči.
Prisluhnem.
Dvignem pogled.
Nič.

Le veter, ki čez sivo
obzidje dneva napenja
brezbarvne strune
tankočutnih lir.
Tiho in počasi
se jih dotikam
s trepalnicami,
iz katerih se cedi
še topla barva
iz tube mojih žil.

breza