Brez upanja,
brez smeri in poti se
tiho vrisalo je moje srce
na staro, zaprašeno številčnico.

Ura tiho je molčala,
le kazalci so hiteli v neznano,
nedoumljivo preteklost,
ki zaskorjena v mojem
srcu je ostala.

Melanholija
me je prevzela,
vsa čustva ohladila,
me v objem zime ovila
in stiskala, kakor mraz
v hladni zimski noči.

Neprespane noči,
dolge zimske oči
in tisoč spominov
na stari številčnici z menoj
nocoj v hladni noči ne spi,
le melanholijo kliče,
njene družbe si želi.

Žab*on*ček