Čakam te tam
in objemam kolena.
Veter mi plete lase
zakrivajo me podobe ljudi,
ki bolj kot jaz blizu so ti.
Pod priprtimi očmi
skrivam tvoj ranljiv pogled
in za vratom diham
še vročo sapo bežečega plena.
Besede ti grizljam,
kot tiste najine Bobi palčke
z lakoto, ki je ne morem potešiti.
Tvojo hladno dlan,
sem kot lopov skrila na toplo v žep
za tipajoče razsute pobože.
Na prstih viseči poljubi vabijo,
da si jih pritisnem na ustnice,
čelo, nos ali kamor že …
Ko pestujem spomine
v premrzlih dlaneh …
čedalje manjša in manjša,
izginjam kot sonce
v meglenih dneh.
Me kdaj iščeš?
Si kdaj sam?
Čakam te tam,
kjer vse je mogoče,
čakam te na vogalu sanj.
Iz dveh stark stkana mladenka. :)
Meni, ki poznam obe, se zdi, da sem porušila ritem...
Kaj pa vam?
Poslano:
06. 03. 2017 ob 18:42
Spremenjeno:
06. 03. 2017 ob 22:21
Besede se v dvomu zatikajo za rob pločnika
vztrajnostni moment izniči gravitacijo
pod nogami spolzijo skozi opno časa
in se kot odmev vrnejo vate
Hvala za te besede, Igor.
Tako nekako je bilo tudi mišljeno.
Lp
Življenje je pot vogalov in sanj.
Ja Felix ... tudi to.
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!