Jaz tih, neslišen
vihar sem se skozi
množico glasov podal.

Skozi krošnje dreves sem vel,
skozi listje preletel
in obstal na koncu vasi,
tam kjer moj spomin živi.

Stara, velika drevesa
so se upogibala mojemu vetru
in bori v daljavi so šumeli,
neskončno kričali,
tiho, bridko jokali.

Prišla je zima
in veter moj je ugasnil,
sveča rahla je izgubila plamen,
le drevesa brez listja so ostala
se žalostno razkazovala,
do naslednje pomladi žalovala.

Žab*on*ček