Ohoho, kako sneži!!! Počasi, Dianca, počasi, takoj 

te spustim s povodca, takoj. Ti, nestrpnica, ti! No, 

zdaj pa teci na našo trato, pa ne lajat, ne lajat, je še 

prezgodaj. Kaj bodo pa sosedje rekli?! Ja, a kakala 

boš najprej? Že pripravljam vrečko, že pripravljam. 

Ja, k biološkim bova vrgla, k biološkim ... Leti, leti, 

leti ... žogica! Ja, kaj? Aha, sam moram ponjo, sam. 

So ti snežinke danes bolj všeč? Jih boš vse polovila 

in popapcala? Jih je pa preveč, absolutno preveč. Ti, 

koštrunka moja, ti! Kako se je shladilo! In včeraj je

že dišalo po pomladi. Te kaj zebe? Ja, seveda te ne,  

seveda te ne, ker skakljaš in dirjaš kot bi bila navita. 

Ja, mene kar malce zebe in v sklepih me trga, kot da 

bi bil starina. Veš, pohiteti bova morala, kiosk je že 

neučakan, svežnji svežega časopisja bi radi čimprej

skočili na police in v roke firbčnih  bralcev. Gremo 

brž lulat! No, gremo lulat, Diana! Diana? Slišiš? Ne 

vrano, pesem! Pesem iz sosednjega bloka. Te quiero, 

compañero negro, come te quiero, come te quiero ... 

Marinka je. Pravkar je začela požirati prvo ponovitev 

svoje najljubše nadaljevanke, tako kot sleherno jutro. 

Že od malega se poznava in že od malega mi je všeč. 

Marko Skok - Mezopotamsky