Trenutek je bil dovolj.

Svetloba je osvetlila nebo

in se z njim potopila v brezno

most je spolzel med listi jasmina

ogenj je ugasnil v pogledu prizora

in iskra se je potopila v upanju pepela.

Hrepenenje je ugasnilo.

Na pomolu je ostal samo neprehodni vrt

preteklih oblakov in stena pepela.

Nista več zmogel toliko spoznanj  in prehoda

da bi skozi svit hotenja in novih luči

našla skupno pot prve noči, kot takrat,

ko sta si v školjki razodela utrip svoje poti.

Vonj pomladi, sprehod po viticah prve zarje

ko sta odkrila pesem v svojih očeh

je preglasil utrip ukradene sreče in stranpoti

vedno znova sta odkrivala prekrita spoznanja

skrita v goščavi nekdanjih in bodočih dni.

Zakaj?

Zakaj je svetloba prekrila nebo

po katerem sta jutranji zarji sledila

in v njuni dlani ni več jasmina.

Zakaj več ne čutita zgodbe

ki jo prenašajo ptice pomladi

ko se vračajo v svoja izgubljena gnezda

v katerih jih čaka novi cvet poletja.

Ne dovoli da te objamejo okovi

da črni veter prižiga luči

da bi se korenina v listu potopila

in bi sanje prerasle v sivo jesen

kot zima prekrije še zadnjo cvetlico

in neresnica preglasila resnico.

Solza je splavala skozi pepel.

Skozi potopljeni jasmin

se v daljavi vidi svit zelene zarje

in v črnem vetru se prebudi glas:

»Kje hodiš, ograje več ni

tam sedaj novi most stoji

iz njega so vstale še zadnje meglice noči

in zacveteli so beli cvetovi«.

Felix