Turobna noč v Wahlheimu

I.

Drobijo obzorja sij krila demona,

ki s svojimi kremplji ponovno mi reže

v zareze, da zopet postajajo sveže.

Igrivo srce mi precenjeno lona.

 

Poznal od začetka sem lastno usodo,

a upal sem tiho, da bom prelisičil

gotovo, obljube podane izničil.

Na spolzkih sem tleh zakorakal v zablodo.

 

Užival sem malo. Še manj pa sem slutil,

da stopam po poti v globine planetov,

nesrečne sonete pijanih poetov

na svojih podplatih trnjavo bom čutil.

 

Sestradane vrane nocoj so zapele.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

 

II.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

Ne gledate več me s pod krajca dehteče.

Ne vabite več me pod češnje cveteče

k počitku v cvetove neutrgane, bele.

 

A še se smehljate narahlo, postrani,

ko on vam prinese oprane kosmulje?

A z Albertom bosa lovita metulje

med divje razraščenimi tulipani?

 

Kurir vaših pisem več v kaselc ne stresa.

Ne mahate več mi na mojem dvorišču.

Ne vonjam utehe več v vašem lasišču.

Šepet več ne boža mi dlačic ušesa.

 

So zvezde v neznane noči odletele.

Arteško me bodo nevzdržno bolele.

 

III. 

Arteško me bodo nevzdržno bolele

besede iz vaših razpokanih usten.

Obstal sem neviden, za ves svet propusten.

Iz vedrega neba so stresle me strele.

 

Več niste želeli pod češnjo plesati,

za hišo, takrat, ko bilo ga doma ni,

saj ženi spodobnost, kaj takega brani

in Albert s poroko želel ni čakati.

 

Kadaver sem, ki ste ga tamkaj pustili,

da z njim nenasitne zveri se gostijo.

Pretapljam ljubezen do vas v agresijo

in s časom prepustil bi temni se sili.

 

Težko se poslužim spravljivega tona.

Gromovi bentijo z obrobja ciklona.

 

IV. 

Gromovi bentijo z obrobja ciklona,

a jaz ne bom čakal, da v meni sprostijo,

natlačeno v sod, kot smodnik, energijo.

Ne morem vas gledati, kakor gorgona.

 

Sem vest preveč hranil, da bi jo zaklenil,

da v vas bi potem še iskreno pogledal, 

vas ljubil, objel ter pri tem sprenevedal

se, da mu življenja obroč nisem sklenil.

 

Želel bi. Ne morem, saj nisem vadbišče

za slavne poboje, nesmrtnost, heroje,

a vendar premajhen je svet za nas troje.

Nemirna mi duša spokoj v noči išče.

 

Ne bom si umazal brezmadežne biti.

Imeti vas rad, ne pomeni moriti.

 

V.

Imeti vas rad, ne pomeni moriti.

Pomeni verjeti, da našel bom vejo,

kjer rožnato-beli cvetovi cvetejo,

takrat, ko so drugi pod snegom še skriti.

 

Težko je sanjati, če v noči nespeče

mečkam posteljnino, si strop ogledujem

ter v postelji premetajoč premišljujem,

kako z njim ležite pod krošnjami sreče.

 

Težko je verjeti in to nič ni vredno,

če prazni so upi in sanje zgolj sanje,

če moja nespečnost očitno zaman je.

Pozabit bi moral na češnje za vedno.

 

Nič vreden je jutri pod težo bedenja.

Capati nesrečno ni vredno življenja.

 

 VI.

Capati nesrečno ni vredno življenja,

od mraka do zore, od jutra do mraka.

V vedrino oblačnost, se v dan noč pretaka,

a v meni ostaja praznina trpljenja.

 

V ljubezni sem našel metulje umrle,

bolezni, ki so me s prevaro pestile

ter z jalovim upanjem vojno so bile.

Sem videl kresnice, ki v grob svoj so zrle.

 

Kar vi ste rodili podnevi, ponoči,

prijateljstvo, ki ga je Albert oddajal

ter dnevi, ko k vama sem srečen odhajal.

Zdaj vse bi pozabil, a ni mi to v moči.

 

Bilo na drevesih je malo cvetenja.

Hladno je v deželah noči hrepenenja.

 

VII.

Hladno je v deželah noči hrepenenja,

kjer se žalostiti bilo bi prelestno.

Kot mrtvec potujem čez njih nezavestno,

brez vsakih izrazov ter z željo čutênja.

 

In ko že pomislim, da sem zgolj praznina,

iz mene shlapi še ostanek nesreče.

Če kaj sploh ostalo je, tiho je, speče,

pokrito s pepelom, ki zbit je kod glina.

 

Brez vas ne odkrivam obrisov užitka.

Poredko priteče mi solza žalôsti.

Poredko, poredko, a teče ne dosti.

Utrujen sem zmatran, želim si počitka.

 

V izvirnem potoku se moram umiti.

Absurdno je blodit, a ne srečen biti.

 

VIII.

Absurdno je blodit, a ne srečen biti,

brez boljših obetov požirati čavlje,

se vreči na lačne, sestradane mravlje.

Umreti je bolje, k prvinam oditi.

 

Pogledal sem v brezno in ono je vame.

Oči sem zaklenil v neskončnost temine.

Ob tem sem začutil vsaj senco vedrine,

ki k sebi me kliče. Drži me za rame.

 

Vabljivosti konca se več ne umijem.

S sledovi smodnika napišem vam venec.

Naboje natlačim, je v njih naslovljenec.

Namerim pištolo, se končno ubijem.

 

Resnice obstajajo, ki jih ne zveva.

Razumite me, ko bom zgolj del odmeva.

 

IX.

Razumite me, ko bom zgolj del odmeva,

ki vračala v svet ga spomina bo hvala.

Na trgu ter v službi, še v sobi klicala

me je neutrudna mamljiva zahteva.

 

To prvo ni pismo, ki sem vam ga spisal.

Naučil sem z njimi se pesmi pisanja.

Z vsakim poskusom sem v tožnejša stanja

odšel, dokler nisem dokončno se skisal.

 

A to naj bo zadnji plod žalosti uma,

ker v meni ni tega več, česar ste vredna,

zgolj pisma, mogoče pregostobesedna,

in upam, da kanček, vsaj kanček poguma.

 

V udobni bo kočno me grob posadila

ljubezen, ki sva jo neumna rodila.

 

X.

Ljubezen, ki sva jo neumna rodila

naj vas kdaj zbudi iz najglobljega spanca.

Spomin naj vas bega na bol zapeljanca,

ki ste ga samevati v sobi pustila.

 

Se niste možili ker Albert je slajši.

On ni za metulje, lovil bo komarje.

Izbrali ste njega, ker bajne denarje

ter varnost od cvetja imeli ste rajši.

 

Lahko bi priznali, da ste me ljubili.

Lahko bi, pa niste. Izbire. Izbire.

Postavili ste nepotrebne ovire.

Neskončen objem ste v obup spremenili.

 

Neuslišana želja me v krč je ovila,

ostaja, greni me, me zdaj bo ubila.

 

XI.

Ostaja, greni me. Me zdaj bo ubila

cvetica, ki skupaj še v dnevih drugačnih,

razgibanih, pestrih, veselih manj mračnih

na okna polico sva jo posadila.

 

Ko sva jo pogledala, sva se smejala.

Sva spomnila se na drhteče poljube,

na neizrečene, a močne obljube,

da bova ob roži za večno plesala.

 

Zgodi se, da včasih pogledam za rožo

in spomnim se vsega ter spišem na novo,

kar mislil sem že, da je davno gotovo.

Ne morem drugače. Krvav sem pod kožo.

 

Malenkost mi vsaka spomine pogreva.

Temačna narcisa na oknu uspeva.

 

XII.

Temačna narcisa na oknu uspeva,

četudi je suša, četudi je zima.

Ošabno me gleda, v prepihu mi kima.

»Nekoč bil si srečen, postal si zgolj reva!

 

Ne kradi več zraka in pij več ne vode

vsem tistim, ki radostno gledajo dalje.

Premagalo v bitki te je svetožalje.

Poskusi zdaj čare neskončne svobode.«

 

Bolj kakor na oknu, je stebla razpela

mi v glavi ter tam je zagospodovala.

Se bo tudi ona razkroju predala?

Bo z mojim odhodom še ona zvenela?

 

Besede narcise mi dneve morijo.

Turobnost me stiska, še vzdihi bolijo.

 

XIII.

Turobnost me stiska, še vzdihi bolijo.

Se venec končuje. Predal se odpira.

Se kmalu opral bom v čistôsti izvira.

Bom pustil v pozabi tuzemsko norijo.

 

Ne bom nikdar več čutil v srcu gorenja.

Ti rekel razumem. Ti božal bom roke.

Pozabim lahko na tolmune globoke,

zasanjane reke ter zvok žuborenja.

 

Pozabim lahko, kako z mano posedaš,

pod belim drevesom prekrasnega cvetja,

gledoč v let brezskrbnih metuljev poletja.

Na zadnje pozabim kako ti izgledaš.

 

Moči nimam več, da končam pisarijo.

Edino slovo mi ostane. Adijo.

 

 XIV.

»Edino slovo mi ostane. Adijo.«

So zadnje besede, ki jih je prebrala

v solzah gospodinja, ki je pospravljala.

V smeteh je zmečkano našlá elegijo.

 

Z rokavom obrisala tožni je lici.

Počasi mirila je hitre vzdihe.

Zložila je v žep na predpasniku stihe.

Ne bo pokazala jih gospodarici.

 

Končala se temna je noč izpod sobe.

Še ena številka se je obrnila.

Nebo luna soncu je v last prepustila,

a niso končale se njene mrakobe.

 

Nekje so še vedno poti pasijona.

Drobijo obzorja sij krila demona.

 

XV.

Drobijo obzorja sij krila demona.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

Arteško me bodo nevzdržno bolele.

Gromovi bentijo z obrobja ciklona.

 

Imeti vas rad, ne pomeni moriti.

Capati nesrečno ni vredno življenja.

Hladnó je v deželah noči hrepenenja.

Absurdno je blodit, a ne srečen biti.

 

Razumite me, ko bom zgolj del odmeva.

Ljubezen, ki sva jo neumna rodila

ostaja, greni me. Me zdaj bo ubila.

Temačna narcisa na oknu uspeva.

 

Turobnost me stiska, še vzdihi bolijo.

Edino slovo mi ostane. Adijo.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
27. 02. 2017 ob 21:38

Super tale tvoj sonetni venec, Peter, spet presenečaš!


Par napakic je, malo površnosti, kakšna skladenjska hiba in spet -ločila ...

Sem pa prejle brala obširen komentar (o tvojem pesniškem izrazu) našega cenjenega člana maatjazh -a, s katerim se do potankosti strinjam in se mu na tem mestu zahvaljujem, da je izpostavil stvari, za katere si sama nisem vzela časa ali našla besed☺ ...

 glede tega sonetovja pa: V delavnici bi lahko uredili naštete malenkosti, kaj meniš?

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
27. 02. 2017 ob 21:54

Jaja taki komentarji so res veliko vredni. Sem skopiral v delavnico, bom tudi sam zdaj pogledal kje bi še malo izboljšal. Lidija najlepša ti hvala za pohvalo in za vso pomoč. Si pa le vzami malo časa zase. Se včasih kar malo krivo počutim, da ti vzamemo preveč časa :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 26. 02. 2017 ob 12:13
  • Prebrano 670 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 92.32
  • Število ocen: 6

Zastavica