Modri valovi nosijo razigrani veter

po peščeni obali skozi svetilnik                                                                                       

obdan z vedrino in sinjo potjo

iz školjke zveni melodija

vse naokoli je sreča veselje

v pesku piše zgodbo

njunih najlepših trenutkov.

Prekine jih telefon

iz daljave se sliši klic pomoči

samo še poljub.

»Takoj bom nazaj«

So njegove zadnje besede

in nasmeh je odmeval skozi pesek

po katerem se sama vrača domov

ko zazvoni.

Obnemi

Časa več ni

črni oblaki so prekrili njene sanje

nič več ni tako kot je bilo

jutra se zbujajo brez sonca

povsod megla porušene sanje

v viharju so se izgubili listi sreče

veter je izbrisal

še zadnje črke njune zgodbe

vendar je ona ne da

vetru zapre vrata

zvonec skrije na dnu srca

in se v školjko zapre.

Vse okoli je mir nikogar ne vidi

a v njej vre preteklost prihodnost

negotovost je povsod

burja jo razjeda

zakaj zakaj zakaj

zakaj ga več ni

odgovorov ni

zmedena je

strtega srca

ne vidi več svojih poti

tudi čas se je izgubil.

Mnogo listov je odpadlo

mnogo lun je zašlo

a nobenega sonca ni bilo.

Skozi školjko prihaja žarek

neznani glas jo predrami

odpirajo se nova vrata

pred njo je peščena obala

in veter začne pisati novo zgodbo.

Še poslednjič pogleda njegovo sliko

preteklost

še zadnja solza se je spustila skozi spomin

in je odšla

iz preteklosti.

Iz školjke zopet zveni melodija novih valov.

Felix