Nekje med sivinami
v neskončnem spektru, med črno in belo
nekje tam, kjer je nekdo omejil doživetja na petdeset odtenkov
Nekje med klopmi
v ponavljajočih se besedah neskončnega pisma
nekje tam so polena, ki urejeno padajo na neurejeno pot
Nekje med arkadami
v sivinah vsakdanje garderobe
nekdo tam je ukazal škrlatnim klobukom, da ustvarijo plesne ritme
Nekje na hribu
v zavetju bazilične sence
nekdo tam je zaplesal v darovanih ritmih, v črednem nagonu
Nekje v starih dvorcih
ugasnil sijaj je bleščic
besede mogočne, v silobranu krvoločne, darovani šopki rož iz vitražev
Nekje v tišini
v gneči je taval klobuk
je zbiral za ceh, bilo je premalo, malo kot nič
Nekje izpod sonca
smo iskani, v pomoč pozvani
a vselej ko dobro odide v neznano, v slabem smo složni, po sili podložni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Panonsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!