Po stopnicah

se spuščam v klet življenja,

kjer se stapljam z zemljo,

ki bo izbljuvala moj pomen.

V srčnih stenah

mi bijejo vlažna sonca,

shranjena v kozarcih za med;

kot vložena leta skrbnosti

in bežnih obletov nad usodami.

Zarjaveli zamaški pljuč

škrtajo med ihtavim dihanjem 

kot razmazane skrbi na kruhu.

Premog rjaví v kotu žil

in se spominja pokritega časa s prstjo;  

kot odmev preteklega, ki ga vleče v prihodnost.

Okno je kos

zapečatenega neba,

ko ga odpiram, prevetrim vesolje;

kot odriv svetlobe na prepihu temne snovi.

Na stropu se sprehajajo sanje,

oblikovane z odtisi nežnih rok,

ki stegujejo lastno mnenje prstov,

da pokažejo vsakdanji urok brez slabe vesti.

Na rešetkah dni

visi zarjavela veriga,

tanka nit posušene duše,

in vsi delci delov so pospravljeni,

da preživijo celoto zaprtih spominov.

V vinu se utapljajo geni prednikov.

Sadje diši po svobodi travnikov iz otroštva.

Ključ let zaklepa vrata večnosti.

Shramba je polna.

Le mene ni.

Dare Gozdnikar