leta sivijo in vsaka nova zima nam nabrizga v
grbe nekaj svojega kristalnega ječmena, nekaj
pavšalne hladnokrvnosti in nekaj tihih verzov
o pričakovanju pomladi. ki pa nikoli ne pride,
le od daleč nam daje slutiti, da se skriva pred

našimi hlastajočimi požiralniki, pred brutalno
goloto našega hrepenenja. z vsakim dihom se
bližamo postaji brez perona, z vsako sesirjeno
solzo se skušamo odkupiti za svoje intrige in
sprenevedanje. ko pride tista ura, obnemimo.