Pretočena ljubezen
zmedenega srca,
premosti prisotnost upanja,
ki visi nad potapljajočim soncem
pogostih spominov. Zabada
trnje njene neprisotnosti.
Samota v globini
skritih besed,
struna
spleteni poraz
odtočenih solzá.
Otožni trendi
ognjenih nemoči,
obžalujejo napako
od misli do besede,
saj občutki ljubezni,
niso začrtali prave razdalje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mišel Žafran, Narfaž Lešim
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!