Včasih jo zaslišim,

se ustavim

in zamislim.

Kakšna bi še lahko bila,

če bi ti bil meni to,

kar je veter vejam?

Bi se moji popki smejali nebu

požgečkani s tvojim dihom

v večno sončkastem vremenu?

Morda pa le zima ni moj čas,

ker me sivina vleče vase

in se megla mi lovi v trenutke?

Lahko se pretentam

in valovim kot ta pesem

v namišljeni poletni idili

kjer zrak stoji vroč in slan

in lepljiva strast je še

prikupno sramežljiva.

Ah, sem le tista,

ki si pesem čisti s solzami,

saj v njej ne rabim pekla.

Čakam, da me obsije sonce

in življenju barve da.

Čakam pomlad za novo pesem.

arabela