Ne mudi se mi še v pomlad

ostal bi za še nekaj snežink

in korakov po nedotaknjeni beli stezi

v jutru

in vzdihnem

popraskam strnišče

ne preveč glasno pripomnim da ne maram teme

tiste brez zvezd in molčečih sov

za trenutek še pogledam levi čevelj

ki popušča

in skomignem

vrnem pogled v včeraj ker moram omeniti

kako ji nikoli nisem rekel

da ima oči barve trenutka ki nastane

ko se razbežijo sence

in takoj pohitim si popravit ovratnik

ali karkoli

da ne stopim predaleč nazaj

in vran prikimava

on ve.

igor žuravlev