Drevo je golo, v temo potopljeno,

glej, utrnila zvezda se nad njim!

Morda na plod, na listje izgubljeno

se bogu zdaj utrnil je spomin ...

Odveč si postal,

vase sesedli, podrti

kozolec, ki stal

ob poti si poljski

dolga stoletja,

in v vetru in mrazu

za nas kljuboval

si zimi in smrti,

da ob koncu poletja

pšenico požeto

pospravili kmetje

pod tvojo bi streho,

za moko in kruh,

za potico orehovo ...

Zdaj si padel po tleh,

zdaj je zlomljen tvoj duh,

še ptice ti niso v uteho,

le nad sabo v nebo

še trhli dvigaš svoj tram

kot znamenje križa,

a ura se bliža,

z njim kmalu ponižno

boš poljubil zemljo.

še ptice nič več ne sedajo nate veselo,

mimo gre človek, večni popotnik, ki včasih pod streho

je tvojo seno in pšenico pospravljal marljivo,

gre in te ne vidi, stanje tvoje le redkim vzbuja skrbi.

Kadar premine nekdo, duhovnik zapoje mu psalm,

kdo pa bo zate, umirajoči, mašo zadušnico pel,

ki bil si, steber slovenstva, med nami toliko let?

Odveč si postal,

vase sesedli, podrti

kozolec, ki stal

ob poti si vaški

dolga stoletja,

in v mrazu, snegu in vetru

kljuboval

zimi strašni.

Tam ob koncu poletja

pšenico požeto

pospravili kmetje

na late so, smelo

zapeli ob vinu

v tvoji so senci

si pesem veselo

bratje - Slovenci.

Zdaj je jesen in sam

si ostal, glej nad našo

lepo domovino

megla leži, iz nje štrli

trhli tvoj tram

kot znamenje križa,

o romar, prekrižaj

se, če greš tod mimo.

Počivaj v miru,

ti, vase sesedli,

podrti kozolec, ki stal

na zemlji slovenski

si dolga stoletja

in v ostrih, ledenih vetrovih

kljuboval

zimam surovim.

Počivaj v miru,

Slovenstva hram!

Zdaj megla ždi

nad domovino.

Iz nje štrli

tvoj trhli tram,

kot križ nad božjo njivo.

Počivaj v miru,

tvoj lik nesrečni,

me ganil je prav do srca,

vsevdilj te v duši bom čuteči

nosil kot zaklad.

Doklej naš rod

premalo cenil

svojo last bo, korenine?

Doklej nizkó o sebi menil?

Živeli srečno bomo tod,

ko bratoljubja svit nam vzide!

Veter vso noč je divjal

   po Kamniško-Bistriškem polju,

polomil nekaj dreves,

   odpihnil strešnike s streh,

v zgodnji jutranji uri

   nazadnje pa s truščem zgrmel je

stari kozolec na pot,

   žalostna slika zares,

Kot da nekdo bi ga v snu

   iz temeljev vrgel kamnitih

v jarek obcestni in mulj,

   v blatno, poslednjo kopel.

Koliko jih je že šlo?

in koliko čaka jih v polju,

zlomljenih lat in duha,

na burje milostni strel?

Enkrat pa vstal bo ta dan,

ko zadnji kozolec se zgrudi,

se bo glasila še tod

pesem slovenska takrat?

zagledal prav tako podobo,

presunil tale prizor

me je s skrivnostno močjo

   sem pa pomislila, joj!

še dobro, da ni šel kdo mimo!

   Pravila mi je tako

stara ženica iz Jarš,

    jaz pa molče sem strmel

v kozolca razbito okostje,

kimal sem z glavo sicer,

   duh moj pa bil je drugje.

Kakor, da v snu sem že kdaj

    zagledal prav tako podobo,

presunil tale prizor

    me je s skrivnostno močjo

Matej Krevs