Občudujem hojo tvojih škornjev

in udarce ob kamenje gorskih stez,

kadar lagodno potrkavajo ob tvojo strast,

na balkone in previse,

kamor sežejo le orli krast razsežnost

zraka in vetrov, ki si ju jemlješ zase.

Čemu bi moj slabotni ptič oponašalec

tipal v tiho dalj, ne vedoč,

da uglašuje ves nemir, če se ne bi

v dotikih ubranosti igral s teboj?

Kako je pritajiti se za strah,

za pobiralce časa, ki redčijo pogum,

da kot po dednem ključu

nam pot namenjajo v prah?

Bo zanamcem, ki vihtijo nevidni lok nebes,

kakor mornarjem na ladjah polnih vetra

milostno podarjen vsaj poslednji ples?

Andrejka