JESENSKI PEJSAŽI 3

Občudujem hojo tvojih škornjev

in udarce ob kamenje gorskih stez,

kadar lagodno potrkavajo ob tvojo strast,

na balkone in previse,

kamor sežejo le orli krast razsežnost

zraka in vetrov, ki si ju jemlješ zase.

 

Čemu bi moj slabotni ptič oponašalec

tipal v tiho dalj, ne vedoč,

da uglašuje ves nemir, če se ne bi

v dotikih ubranosti igral s teboj?

 

Kako je pritajiti se za strah,

za pobiralce časa, ki redčijo pogum,

da kot po dednem ključu

nam pot namenjajo v prah?

 

Bo zanamcem, ki vihtijo nevidni lok nebes,

kakor mornarjem na ladjah polnih vetra

milostno podarjen vsaj poslednji ples?

 

 

 

 

Andrejka

Ana Porenta

urednica

Poslano:
14. 02. 2017 ob 21:34
Spremenjeno:
14. 02. 2017 ob 20:34

Lovljenje zraka, pogleda, poguma ... tudi ta pejsaž se mi zdi zanimiv, čeprav me malo preseneča zaključek, ki se izide z rimo ... sicer pa: čestitke,

Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Andrejka
Napisal/a: Andrejka

Pesmi

  • 09. 02. 2017 ob 15:46
  • Prebrano 469 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 378.72
  • Število ocen: 16

Zastavica