Je čas, ko vse narobe se sprevrača,

ko nam solijo pamet idioti,

ko poštenost zdi se vsem napoti,

resnica se po meri v laž obrača.

Je čas, ko jabolko z drevesa pade,

ko ženske cenijo se z L'Orealom,

in ko poklekajo pred ogledalom,

so čiste z Always Ultra, lepe z Jade.

Je čas, ko zrna niso več pogača,

ko moški se vrednoti po parfumu,

po tem, kar nosi v hlačah, ne v razumu,

po teži, ki jo ima njegova plača.

Ne druži bančna vloga se s kreditom

in doktorat nikar z osnovno šolo,

pa tudi računalnik ne z macolo,

ne voda z ognjem in ne pleve z žitom.

Kdor je bogat, še bolj bogat postane;

kdor trobi v isti rog, je muzikant;

se z mlado punco ženi stari fant

in sita vrana lačni ne verjame.

Ničesar ni, kar še bilo bi sveto.

Slekli smo tabuje do golosti,

razčlénili razum smo do norosti

in dokončali, kar še ni začeto.

Kljub strahu pred mozolji, salom, leti

pa vendar kje se še ljudje rodijo,

ki kot ljudje na svetu tem živijo,

ne kot perfekcionistični pamfleti.

Aleksandra Kocmut - Kerstin