Ajda, vesela sem, da sem jo našla, prebrala in še vedno uživam ob njenem "okusu". Saj sem veliko brskala po forumu in brala za nazaj (in to še vedno počnem), a se mi je vedno izmuznila.

Prišla sem dve leti pozneje in občudovala marsikatero njeno sestrico. :)

Lp, Lea 

:). Lea, danes oz. včeraj ne bi tako zapisala:))). Predvčerajšnjim pa sem. Dostikrat berem, prebiram, da nekateri popravljajo stare pesmi, ker se jim ne zdijo več dobre, ker bi jih napisali drugače. Menim, da je to greh:), da so razmišljanja, ki so bila takrat predragocena (seveda pri pesmih, ki imajo osebno noto, napisane točno določeni osebi) in bi jih s spreminjanjem, nenazadnje izboljšavo, na nek način "umazali", ukradli tisto živost in prelitost v pesmi, na račun, ja, kako pa to, da sem tako pisal/a:)))))))))))). Tako da, naj ostanejo takšne kot so in pustimo jim patino, ki se je nabrala z leti. Kot pa sem poudarila, mi je predragocena, da bi prčkala po njej:)))))). lp, ajda 

Ajda, seveda :) ko je napisano določeni osebi in pod vplivom takratnih čustev.

Sicer pa je pesem še vedno dobra in niti slučajno ne rabi dodelav.

(sama veliko popravljam, a ne vsebin, ampak tehniko. Tako sem trikrat povsem na novo pisala pesem (ne o sebi), vendar nisem bila zadovoljna. Potem sem napisala kratko zgodbo Ana s placa (dolgo približno 10000 znakov) in bila sem in še sem zadovoljna. Zgodba je bila dobro sprejeta, objavljena je v Locutiju in Naši ženi. 

Lp, Lea

Včasih je dobro, da nekaj odleži, ne pa da greš takoj popravljat, ker ga lahko posračkaš:). Dobro je pa imeti shranjene vse zametke pesmi in potem, kot rečeno, pustiš nekaj časa zoreti. Dostikrat je pa tako, da je pesem napisana, jaz rečem, da se je napisala sama in tako je najbolje pustiti pri miru in nič drezati vanjo. V bistvu ni pravil:)). Je pa res, da imaš ti ogromno energije, da ne odnehaš kar tako, če ti nekaj ne sede tako kot bi ti moralo. No vidiš:). če bi pa preveč čarala in spreminjala pri tej zgodbi o Ani, vprašanje, kako bi bila zadovoljna.

lp, ajda

 

Ajda, vse kar si napisala, je res. Včasih sedem za računalnik in pišem (prej niti ne vem, o čem bom pisala),. Pesem, ki tako nastane pustim, popravim le slovnične napake in mankajoče črke (ob tem imam celo občutek, da je v resnici nisem napisala sama, ampak mi je prste prek tipkovnice vodila neka energija, morda podzavest). Drugič se dolgo pripravljam, pesem "pišem" ponoči, ko ne spim, nastaja "v glavi", zjutraj jo znam na pamet, vendar jo moram čimprej zapisati. To pozneje dodelavam ali pišem na novo. Tretjič pa po dolgem pisanju/piljenju pesmi ugotvim, da imam v bistvu zgodbo ali obratno. Ana s placa je bila taka. Obe pesmi o njej sta tu na forumu, ena med klišeji, druga normalno objavljena.

Sama o sebi mislim, da pišem/napišem premalo :) Navadno ne odneham takrat, ko želim neko vsebino "tehnično" pravilno napisati, takrat premetavam besede v nedogled, da sem prav smešna. :)

Vedno bolj spoznavam, kako je dobro, da pesem odleži (sem tudi na svoji koži spoznala, kako jo s prehitrim in nepremišljenim popravljanjem lahko povsem uničim). Zato zadnje čase pišem v dokumet/word in večino izgubim v neredu svojega računalnika. ;))))

Lep ostanek nedelje :)

Lp, Lea