Bila sem ženska, ki je prvič videla sneg. Gledala sem ga skozi okno, nepremična, da ga z gibi ne bi prestrašila. Ko ga je zapadlo dovolj, da se je ulegel na prst, sem se sprehajala po belini z iztegnjenim kazalcem. Gledala sem ga, kako tiho in nedolžno leži in me vabi k sebi. Videla sem njegovo toplino, barve tihotnega večera, pobeljeno mizo s premalo nogami, ugasle veje pojočega drevesa. Videla sem sebe v njem kot češnjo na smetanovi torti in bila sem ženska.
Ko je sneg skopnel, sem bila ženska, ki je iskala sneg. Iskala sem ga v črni zemlji, ki je prazna štrlela kvišku. V črnem soncu, ki je izjokalo oblake. V črnih vodah, ki so šumeče dvigovale mrtve črne labode. V črnih ljudeh, ki so sekali drug drugega. In ko ga predolgo nisem našla, sem potegnila zadrgo in skočila iz sebe. Kot ženska.
Ko je zemlja začela rojevati hudobce s kremplji, ki so jih zasajali v mojo glavo in ob tem plesali ognjeni ples želja, ko so s sonca začeli padati črni žeblji in se zapičili v vsako mojo besedo, ko so iz rek in morij pognali gnojni turi, ki so se razširili nad zelene misli in pločevinke, ko so prikazni s čopiči iz človeških jezikov s packami prekrili zrak, ko se je vse to dogajalo, sem bila še vedno ženska. Bela kot prva snežinka.
Bravo
Prepričliva, ženska.
Ostani. Ženska. IN BELA.
LP, L
Poklon ženskosti ... čestitke, S
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!