V materini školjki ni
vetra, ki zlomi,
sonca, ki ožge,
vode, da odnaša,
le mir pluje
in upanje snuje
cvetove.
Nekje daleč
je klični list strahu,
ki zariše razpoko na usta.
Zato
se popek
še noče razpreti
v dih,
kjer čakajo čevlji,
roke z obliži,
naročje se krči,
koža razteza,
oddaljeni žulji jo iščejo,
vse bližji,
vse bližji….
Pesem (predvsem začetek in konec) se me je dotaknila, morda bi bilo tale del dobro še premisliti:
Nekje daleč
je klični list strahu,ki se obuje,
potepta
nedolžnost.
Zato
se še noče razpreti (morda manjka osebek?)pod oči.
In v zadnjem verzu dodati so.
Premisli, lp, Ana
Poslano:
12. 02. 2017 ob 11:37
Spremenjeno:
12. 02. 2017 ob 11:38
Pozdravljena, Ana :)
kako pa tako:
V materini školjki ni
vetra, ki zlomi,
sonca, ki ožge,
vode, da odnaša,
le mir pluje
in upanje snuje
cvetove.
Nekje daleč
je klični list strahu,
ki zariše razpoko na usta.
Zato
se popek
še noče razpreti
v dih,
kjer čakajo čevlji,
roke z obliži,
naročje se krči,
koža razteza,
oddaljeni žulji jo iščejo,
vse bližji,
vse bližji….
lp
I.
Ta verzija se mi zdi boljša. Pa tebi?
Lp, Ana
Oddaljevanje / rezanje popkovine je boleče in boleče je tudi krčenje naročja, ki se mora zmanjšati, a ne povsem ... čestitke,
Ana
Ana, hvala za komentar, ki je popoln povzetek pesmi <3 in hvala za črtice.
Ko si ti dala v svet Deklice, smo mi dobili dečka. :D A še prej smo se ga načakali. Čakanje je izpisalo zgornjo pesem.
Lp
Irena
O, lušno, čestitke!
;)
Hvala. :) Tudi tebi. :) še enkrat
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!