A glej,

spet koraki moji brez števila,
stopinje brez opravičila
le, da bi pogled me tvoj objel ...
Le up, 
da me nasmeh bi spet pogrel,
tak brez izpolnjene obljube.

Ne, nimam prav …

Saj vem,

ne bom ti dovolila,
da bi za šalo dotaknil se srca,
da bi tvoja roka nežna, mila
postala vir mojega gorja.

Ne, nimam prav,

ko v širini mojega obzorja,
vse kar je, tako prav se zdi ...
to valovanje, pa kar brez morja,
ki nemir viharja v njem budi.

Še zadnjič ... nimam prav!

Ne Ti,

Jaz bom svoja odrešitev.