luknji vmes, skozi katero jezdijo pijani trojanski
konji sreče: enkrat trilobiti in bizoni, spet drugič
pa bozoni in rokomavhi. a vesolje zlobno utripa
enkrat naprej, drugič nazaj: za ljudi mu dol visi,

za človeka pa ne! ta misel je vredna ogleda, tudi
če kakšnemu pajacku zasmrdi pod polakiranimi
nohti, kadar potegne prste iz črne luknje, iz gole
zadnjice biti: vsak filozof je vreden svoje zmote.