Kava za dva
in njena slika.
Privid bližine,
ki napolni
prazen dan.
Osamljenost
zarezana
v vsaki gubi
opominja
na bežeča leta.
Odsotnost spomina
previdno šepeta;
ostani še malo
in pridi še kaj.
Drseči koraki
sprožajo nemir,
ko duša zajoče
in roka že tipa
kljuko v svet.
Naprtim si kovček
poln spominov;
okostnjaki,
ki se spreminjajo v prah.
Na koreninah ljubezni
se spotaknem,
razsujem očitke ...
a vseeno zbežim.
zelo lepa pesem arabela, realna
Ne morem vedet kako jo berete drugi, a zame je spomin, pravzaprav zelo, zelo žalosten spomin na obisk pri udovelem očetu, ki pa je sedaj tudi že pokojni.
Hvala, Triglav
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!