Videl sem smrt

kako je hušknila med stebli

kot senca

kot slutnja

Srna je padla po tleh

kot spodsekana

Pok je še odmeval med debli

ko je smrt nad krošnjami

razprostrla temno nevidnost

lijak za usmerjanje v svetlobo

Srno so pobrali

lijaka ni bilo več

krošnje niso nič opazile

Humusna tla so vpila življenje

kot bi se sramovala nemoči

ker niso premogla

enega samega koščka suhe veje

da bi izdal vsiljivca

Krošnje niso nič opazile

njihova pozornost je v oblakih

z zašiljenimi vršički jih želijo prebosti

a do tja bodo segle le kot dim

iz nekega dimnika

Žage bodo odločale

Verjamem da ima smrt več obrazov

Dvomim da ena sama

zmore ustreči tolikim pokolom

Milan Novak