Prijezdi don Kihot iz daljnih krajev
na dvor pred kralja smelo se odpravi,
prebije mimo dvorskih se čuvajev
se na ogled postavi in takole pravi-

´´Mi glas vetrovi hladni so prinesli,
da se na dvoru poezija zbira;
pokazal bi kako zveni mi lira,
ob verzih, ki so me po svetu nesli´´.

Posluša kralj mladeniča pred sabo
in potrdi novico, kot resnico,
prisluhne stihom, klicat da sodnico,
da zvedel bi, če dobro je al slabo.

Nasmehne se sodnica kralju svojem,
tihinsko in zavistno poslepari,
rekoč mu, da ni vredno grajske čari,
da vredno ni posluha višjim slojem.

Posluša jo vladar in zaukaže
iz dvora vreči mladega poeta,
stražarjev spravi nanj se cela četa,
zaprejo vrata mu pred nosom straže.

Začudeno se don Kihot sprašuje
zakaj, od kje nad njim zdaj taka sila,
želel samo je, da se pesem mila
njegova na kraljevem dvoru čuje.

Zamahne z roko in odjezdi dalje,
prezirajoč vse dvore in vse kralje,
še prej pa vsej gosposki stih zapoje:
´´denar sveta vladar je
a ne duše moje!´´

iztok7