Dragi,
zdi se, da sva se razšla brez slovesa,
da so se besede zažrle
pregloboko v grlo.
Stojim za zaveso in te gledam.
Nohti se zaraščajo. Veke rasejo.
Lica poganjajo rdeče lise.
In vendar je tvoje življenje tako spolzko,
da zlahka spet zdrsnem vanj.
Pozdravček, znova malce drugače ... meni se zdi, da se ta pesem konča pri: da zlahka spet zdrsnem vanj. Kaj meniš?
Lp, Ana
Živjo, Ana, hvala za zamisel! :)
Po ponovnem prebiranju s tvojim predlogom v mislih sem tudi sam občutil, da je zaključek res izrazno šibkejši in bi bilo črto dobro potegniti že prej.
Sem popravil. :)
Lp
Pesem mi je všeč, ker je odprta in omogoča številne (tudi neantropomorfne) interpretacije, atmosfera pesmi je težka, kot bližina, ki se razkraja in razhod, ki ni dokončan ... čestitke,
Ana
Hvala, Ana!
Profesor me je sicer opozoril glede tovrstnih pesmi, da morda zbujajo pomisleke glede pesnikove spolne usmerjenosti, ampak recimo da, če pesem umestimo v cikel treh pesmi (Nocoj... , Vselej ... , Razhod ...), postane iz konteksta vseh treh razvidno, da v pesmi lirski subjekt ni pesnik, temveč dekle. :)
Vse dobro,
MP
Zanimiv pogled (glede na položaj izrekovalca je razumljiv), ki nam nakazuje, da imamo še veliko dela na področju neenačenja avtorja s prvoosebnim pesniškim subjektom, še posebej pri poeziji, ki je označena kot najbolj osebno izpovedna zvrst ... tako da - le pogumno naprej,
Ana
Najprej pesem: seveda odlična! :)
--------------------------------------------------
Ana, tudi sam bi želel, da se v kakšnem prispevku malo več pojasni in osvetli ta relacija avtor - pesniški subjekt! Mislim pa, da nisem edini. :)
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!