Glej, vodomet, do skrajnosti
prignan, ne zmore vztrajnosti?
Pod privlačno silo zemlje
zapusti visoke želje ...
Razpršen v mavrične sanje
pade zopet v prejšnje stanje,
v rahlo, nežno, sladko spanje,
ki ga ziblje valovanje,
da se sredi sanj nasmiha ...
A le hip in ... moč navdiha
ga spet zvabi v blazen jok,
v skrhan in natrgan lok,
ki se pne iz bolečine
tja v neslutene višine.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!