Ko se zazrem proti širjavam vidim,
da ponekod večna luč že zapira veke.
Vse je posuto s puščobnim pepelom.
Železne besede polzijo iz ust zamolklih ljudi.
Težke postajajo roke
in pogled še bolj jeklen.
Kamni slepo tonejo proti dnu,
globoko, globoko, globoko.
Še globlje postaja.
Oči ne vidijo konca.
Kam izginja nasmeh voščen?
Zakaj so tako zamegljena jutra?
Čemu je potrebno toliko prelite krvi?
Kako lepo bi bilo,
če bi skupaj kot eno,
z barvnim plaščem ogrnili širni svet.
lepo patrik, lepe misli
Hvala za komentarje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: patriktomsic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!