Upanje me živcira, ker moje srce

noče izgnati globoke ljubezenske topline,

ki jo imam v posesti samo jaz,

ki čutim enostransko.

Nisem še bil s teboj,

nisem še ljubezni začutil pred teboj.

Nekoč boš spoznala, da ti je žal,

ker mogoče sem bil edini,

ki čuval bi lahko ti srce.

Ko se boš počutila grozno,

bo zame že zdavnaj prepozno.

Rekel sem si, da bom upal,

a zdaj nad tabo tako močno obupal,

da ne obrnem se več nazaj.

Joj, kako boli, že drugič si sanje razbila mi.

Ko bi le vedel, da nisem vreden tvoje ljubezni,

se vate v življenju, sploh nikoli ne bi zaljubil.

(2010)

Mišel Žafran, Narfaž Lešim