Pride danes, ko najraje bi umrla,
dan je težak, kar oči bi zaprla.
Melanholija prežema, skeli me v kosti,
vsaka minuta, vsak vdih odveč se mi zdi.

Je kriva luna, mogoče vreme,
je le tak dan, da sem si v breme?
Prazne so besede, dolg je obraz,
hočem le da mine osebni poraz.

Bijem bitko sama s sabo.
Zakaj, čemu nism za nobeno rabo?
Manjka mi gumb za restart, za reset,
ne pomaga mi vdih s štetjem do pet.

Jutri bo bolje, to vem in verjamem.
Zaupam vesolju, da v roke se vzamem.
Želim, da počutje bedno me mine,
da sitnoba iz mene do jutra izgine.

Martina P