Polnost giba, ki je ujel zamah,
čist, bleščeč, kakor rezilo noža,
viseče ozadje iz težkega platna
posrka znoj prezrtega telesa.
Odtis svetlobe lebdi v očeh,
odzvanja v ritmu nihajočega zraka,
opojnost trenutka zadane kot črtica
na ogledalu brez odseva.
Odmaknjen premik silovito zatrese
stisnjen prostor nad tlemi.
Premaknjen odmik zasenči bleščanje
stoterih luči.
Jasnost privida zaluča izluščeno jedro
v temo strnišča požetega polja.
Kar naprej se vačam k tej tvoji pesmi. In vedno znova najdem še nekaj več. Konec pa me dela nestrpno :)
v temo strnišča požetega......(nečesa, nečesa več ali pa le požetega) ?
Lp
I.
Prelivanje dregeta je bil prvi odziv na tvoja vracanja.
Kako lep občutek, ko čutim, da me čutiš.
Izvrgel sem občutenje popolne zgoščenosti videnega/občutenega, ki ne prenese okolice, zato prazno polje in tema.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!